Vremenska napoved tudi danes ni bila najboljša in prav težko sem tokrat dobil spremljevalca. Nimam veliko prijateljev, ki bi se odpravili turno smučat ob tako slabi vremenski napovedi. Pero, prijatelj iz Logatca razmišlja kot jaz, da tudi megla spada v “zimsko idilo”. Danes je bilo ” zimske idile” v izobilju. Da bi pridobila kakšno urico sva se povzpela do koče Gilberti z gondolo. Gosta megla je začela že v dolini in upala sva, da se bo nad 2000 m odkrilo sonce. Žal se to ni zgodili, trenutki sonca so bile zelo redki in niso trajali več kor par minut, zato sva na sedlu pod Prestreljanikom odločila, da se zaradi zelo slabe vidljivosti ne spustiva v Tiho dolino. Spust po poti vzpona v zelo, zelo gosti megli ni bil vsakdanji, zato je smučanje imelo svoj čar in oba sva občasno, dobesedno, plavala po belem neskončnem vesolju.
